Vtise zapisal: Benjamin Virc

 

Uf, pa smo spet tam – na začetku. Hm, pravzaprav še pred začetkom, ko naj bi se vse skupaj »zares« začelo. Bržkone je za nas (sooblikovalce kulturnega programa) mesec september po svoje res »travmatičen« in »magičen« obenem. Travmatičen že zaradi sonca, ki vsem Zemljanom severne poloble dokaj zgovorno nakaže svoj umik in se diskretno umakne pred dežjem, meglo in spet tistim zoprnim začetkom šole, ki sem ga kot osnovnošolec in gimnazijec pravzaprav zelo nestrpno pričakoval – no, v kasnejših letih morda vse manj. September pa je po svoje magična prelomnica tudi zato, ker se ponovno na stežaj odprejo vrata gledališč, knjižnic in kar je še naših kulturnih hramov v deželi tej. Prav v septembru smo v SNG Maribor že doživeli prvi simfonični koncert v sodelovanju s Festivalom Maribor, nezadržno pa se je bližal tudi čas moje priprave na prvi koncert Carpe artem.

Poleg samega muzikološkega, hm, recimo temu raje glasbenoraziskovalnega dela se je na Nikovo pobudo (oziroma na pobudo Nikolaja Sajka, predsednika Društva za komorno glasbo Amadeus in programskega vodjo cikla Carpe artem, op. a.), da bi letos prevzel prvi pogovor pred koncertom, name zgrnilo še dodatno moralno breme, »podkrepljeno« s številnimi vprašanji, od tega, ko sem se spraševal, ali bom sploh zmogel izpeljati to na videz docela trivialno stvar, do tega, kaj pravzaprav vprašati soustvarjalce glasbenega večera, ki je, mimogrede, minil prav v lepem in pristno kolegialnem vzdušju. In povrh vsega s še kar številčno udeležbo radovednih poslušalcev v Kazinski dvorani.

Kot (recimo temu) izkušeni pisec glasbenih komentarjev h koncertnim programom sem se polega samega analiziranja izvedenih skladb in tuhtanja, kako artikulirati ta ali drug glasbeni fenomen, nenadoma znašel pred novim izzivom, ki je že s svojim napol (v resnici pa sploh ne) grozečim tematskim naslovom (ABSOLUTNO!) letošnje rdeče niti komornega cikla Carpe artem postavil relativni vprašaj o tem, kako bo vse skupaj izpadlo. Resnici na ljubo sem najbrž zapadel v svojevrstno »izvajalsko anksioznost«, ki jo nehote in tako rekoč vsakodnevno doživljajo glasbeni izvajalci, še posebej pred kakšnim pomembnejšim nastopom na bolj ali manj pomembnem koncertnem prizorišču.

K sreči se je Niko nekaj dni pred dogodkom razumevajoče strinjal s predlaganim »konceptom« pogovora, in tako smo prišli do zmagovite formule: 1 + 4. Odprto omizje petih, začenši z moderatorjem pogovora, programskim vodjo cikla, dvema glasbenikoma (fagotistom Arpadom Balaszem Pirijem in klarinetistom Lovrom Turinom) in mladim slovenskim skladateljem Matijo Krečičem, bi se tako naj začelo pol ure pred koncertom. No, seveda pogovor, na katerega smo se zelo na hitro pripravili s tonsko vajo ob pol sedmih (ob ažurni asistenci našega vrlega tonskega tehnika Gorazda Vevra), naj ne bi trajal (pre)dolgo, pa še glasbeniki (še posebej pihalci) potrebujejo svojih desetih minut pred začetkom za ogrevanje glasilk. Rečeno storjeno.

Dilema, ki je narekovala vsebinsko os pogovora, je bila čisto zares in brez fige v žepu zastavljena iz filozofskega zornega kota oziroma iz prevpraševanja razmerja med t. i. absolutno in programsko glasbo. Kaj je absolut(no) v glasbi in kaj program? Je programska glasba lahko absolutna? Je absolutna glasba brez programa? Je programska glasba, če ni absolutna, potemtakem »relativna«? In zakaj, za vraga, sploh delitev na programsko in absolutno glasbo? V čem je sploh »catch«? Po večurnem brskanju po internetu, teoretskih knjigah o glasbi, celo filozofskem čtivu in ne nazadnje tudi po naprezajočem brskanju spominu, kaj vse smo o tej tematiki izvedeli v osnovni šoli, gimnaziji in na glasbeni akademiji, sem prišel do neizpodbitnega zaključka, da je tako groba in konceptualno asimetrična delitev glasbe pravzaprav absolutno passé, saj izhaja iz napačne predpostavke, da je absolutna glasba popolnoma abstraktna in da poslušalec ob njej ne zazna ničesar drugega (z drugimi besedami: si niti z domišljijo ne zmore »pričarati« nič drugega razen glasbe) oziroma ne »prepozna« nobenega otipljivega programa. Dobro, morda to ne velja ravno za Bachovo Umetnost fuge (Die Kunst der Fuge, BWV 1080), me pa res zanima, če bi ob Smetanovi simfonični pesnitvi Vltava prav vsi prepoznali in kot iz topa izstrelili »absolutno« določljiv program – z glasbo ponazorjen tok točno določene reke Vltave v različnih fazah. Kot da ne bi mogel skladatelj napisati česa podobnega za izvir reke Donave, Rena, Temze ali – last but not least – Drave. Če torej sledimo prejšnjemu argumentu, lahko sklepamo dvoje: nobena t. i. absolutna glasba ni povsem brez programa – program je navsezadnje vsaj deloma nakazan že z naslovom – in nobena programska glasba nima dokončno absolutnega (izčrpanega) programa, zaradi katerega sámo »vsebino« glasbe ne bi mogli poimenovati tudi s kakšnim drugim naslovom. Povedano drugače: vsak lahko v nekem programu najde kaj individualnega, povsem svojega, torej nekaj, kar izhaja iz osebne (intimne) izkušnje poslušalca ali poslušalke. Kakorkoli.

Ena od nekoliko bolj poetičnih definicij glasbe, ki me je pritegnila že med samim razmišljanjem o glasbi in vseh njenih pojavnih različicah, je nedvomno Goethejeva, ki je zapisal, da »se glasba začne tam, kjer se končajo besede«. Nekoliko bolj »absolutna« (suhoparna?) definicija glasbe, ki pa po drugi strani veliko izgubi na svojem romantičnem šarmu, prihaja izpod peresa pretežno na Dunaju živečega glasbenega kritika in teoretika Eduarda Hanslicka (1825–1904), ki je v svoji knjigi O glasbeno lepem (Vom Musikalisch-Schönen) iz leta 1854 zapisal, da »glasba ne zajema ničesar drugega razen kombinacij tonov, ki jih slišimo, kajti glasba ne govori zgolj skozi zvok, ampak ‘govori’ samo zvok«. No, kar pa vseeno ne pomeni, da glasba, ki po Hanslicku govori samo zvok, s svojo glasbeno govorico ne bi mogla ciljati tudi na nekaj neglasbenega ali to »neglasbeno« prevesti nazaj v ustrezno zvočno strukturo. Bi lahko absolutno glasbo potemtakem definirali kot glasbo, ki si za svoje končno sporočilo ne predpostavlja ničesar, kar bi bilo izven glasbe – kakorkoli jo že definiramo?

No, zdaj pa res dovolj filozofije …

Če zavrtim časovno kolo nekaj dni naprej (oziroma nazaj glede na čas pisanja tega vtisa), natančneje na dan koncerta (4. oktobra 2018), mi je v spominu ostalo predvsem dvoje: prva stvar, ki si jo kot pripadniki te države ne moremo ravno šteti v čast, je položaj naše kulture in glasbene umetnosti. Kot je povedal Niko na začetku našega pogovora, me vedno znova čudi, kako nekaterim, ki svoje življenje posvetijo kulturi in umetnosti, uspevajo čudeži, in to ob dokaj skromni ali skoraj nikakršni podpori države, da ne govorim o medijih, ki v zadnjih nekaj letih vedno bolj rumenijo in ob poplavi »fake news« iz svojih objav (načrtno?) izganjajo relevantne kulturne vsebine kot najbolj zagrizeni zeloti.

Sploh komorna glasba je tukaj še posebej v neprivilegiranem položaju, saj že po definiciji ni namenjena zelo široki publiki kot denimo simfonična glasba, ki predpostavlja velik avditorij in s tem tudi večji spektakelski potencial, po drugi plati pa je, kot ugotavljajo evropski sooblikovalci kulturne politike, iz leta v leto mogoče občutiti upad interesa za kulturne dogodke nasploh. Tudi zato mi je bilo všeč, da je Niko kot oblikovalec programa cikla še pred začetkom pogovora izpostavil, da bomo za vse radovedne mimoidoče ali načrtne obiskovalce kategorično pustili vrata odprta. In res, zdi se mi, da je to pravi pristop – čas pa bo itak že pokazal svoje. Medtem pa lahko upamo, da se bo mišljenje katerega izmed vplivnih kulturnih politikov spremenilo. Pobožne želje?

Druga stvar, ki je pustila še kar pomemben vtis, pa je komentar skladatelja Matije Krečiča, ki je prav za ta koncert napisal svoj Preludij za Lennyjevih sto (Prelude for Lenny’s 100). Seveda ne za stoti rojstni dan Lennyja Kravitza, ampak Leonarda Bernsteina (1918–1990). Obetavna kompozicija je kot prva točka glasbenega večera izzvenela kot zanimivo zvočno raziskovanje v več epizodah, ki se prav gotovo ujema tudi z Bernsteinovo humanistično širino in h klasicizmu uprto glasbeno poetiko: »Glasba zavzema izmed vseh umetnosti prav posebno mesto, na katero ne sije nobena druga zvezda razen nje same, in je povsem brez pomena – razen svojega lastnega.«

Med izredno zanimivimi glasbenimi figurami je tudi Francis Poulenc, sploh njegov izvajalsko zahtevni Sekstet za pihala in klavir (Sextuor pour vents et piano) bi veljalo šteti za enega izmed vrhuncev glasbenega večera. Kot je v našem predkoncertnem kramljanju izpostavil tudi fagotist Arpad Balasz Piri, se je prav v tem programu prelivalo kar precej glasbenih stilov, od dunajskega klasicizma, impresionistične palete, operetnega galopiranja pa vse do jazza in harmonij z »modernejšim zasukom«. In trdno, pravzaprav kar absolutno sem prepričan, da takšnih vznemirljivih glasbenih preobratov ne bo manjkalo tudi v tej sezoni.

Recommend
Share
Tagged in